O dečku, ki je sanjal z odprtimi očmi

Marjana Marinška poznamo predvsem kot očeta Pikinega festivala in prijatelja ter avtorja biografije o Astrid Lindgren. Vsako leto sem pred Pikinim festivalom iskala podatke o njem, da bi ga predstavila svojim otrokom. Nabralo se je toliko zanimivega, da sem se odločila, da ga predstavim tudi bralcem revije Otroci.
 
Še bolj vneto sem brskala po knjigah, spletu, revijah in odkrivala bogastvo ter raznolikost njegovega dela, ki ga je skoraj nemogoče predstaviti v nekaj kratkih vrsticah. Morda ga še najbolje opiše godbica o dečku z imenom Ana, ki jo lahko preberemo v knjižici Ježkova torta.

Berem vabilo na peto obletnico Rozinteatra. Gotovo ste že slišali zanj ali pa vsaj dobro poznate njegovega ustanovitelja Andreja Rozmana Rozo, ki ima z gledališči bogate izkušnje, saj je že leta 1978 ustanovil Pocestno gledališče Predrazpadom, potem pa bil dolga leta vodja alternativnega Gledališča Ane Monro in začetnik improvizacijskih gledaliških tekmovanj v Sloveniji. Toda tisti, ki ne zahajate prav pogosto na tovrstne prireditve, se ga boste spomnili iz TV-oddaj in reklam ali po duhoviti poeziji, ki jo ustvarja za otroke in mlade, ob njej pa uživamo tudi odrasli. In prav zaradi njegovega književnega dela sem se odločila, da ga zmotim med pripravami premierne igre Najemnina, s katero bosta 12. marca s soigralko Mirel Knez obeležila peti rojstni dan ROZINTEATRA.

 

Spet sem se odpravila v Celje, na obisk k znameniti Celjanki, ki ustvarja slikanice za najmlajše. Je ena redkih avtoric, ki je ilustratorka in pisateljica hkrati, in med redkimi, ki se je uspela s svojimi knjigami približati »prvim bralcem«, ki še v plenicah negotovo raziskujejo svet. Njene ilustracije, preprostih in jasnih oblik, vesele in barvite, prijazno vabijo otroke v svet živali in pravljičnih bitij, ob njih se srečujejo s prvimi črkami, besednimi igrami, kratkimi verzi, spoznavajo uganke, barve, iščejo odgovore na vprašanja.

Prav navdušenje malčkov nad knjigami Lile Prap me je vzpodbudilo, da sem iskala podatke o njej v knjigah, na spletu, v revijah in časopisih. In glej, niso le slovenski otroci navdušeni nad njenim delom, osvojila je tudi najmlajše bralce v Nemčiji, Franciji, Avstraliji, na Češkem in Japonskem, v New Yorku, Angliji in še in še bi lahko naštevala države in kar prek 20 jezikov, v katere so prevedene njene slikanice. Japonci so z njenimi ilustracijami zasnovali obsežen program izdelkov za svoje vrtce; od krožnikov, skodelic, pogrinjkov, pisal, pisem, obeskov; posneli risanke za najmlajše in mnogo drugega. Ko sem jih videla, so me obšle silne skomine: »O, kako veseli bi bili naši otroci, če bi v vrtcu jedli juho iz takšnega imenitnega krožnika s podobo, ki jo je ustvarila naša ilustratorka!« Pisateljica je bila v tujini tudi dvakrat nominirana za najuglednejši knjižni nagradi, pri nas pa je leta 2001 prejela Levstikovo nagrado. »Moram jo spoznati in predstaviti bralcem v naši reviji,« sem premišljevala in ji pisala. Prijazno me je poklicala in povabila na obisk.

»Vračanje v nekaj nedosegljivega«

Bert Pribac se je rodil 1933. leta v Slovenski Istri. Gimnazijo je končal v Kopru, leta 1955, nato 1959. leta absolviral primerjalno književnost v Ljubljani. V tujino, takratno Zahodno Nemčijo, je odšel julija 1959. leta, ker je prišel v spor z oblastjo in svojo vestjo. Marca 1960 je emigriral v Avstralijo, kjer je najprej opravil maturo iz angleščine, nato strokovno šolo iz knjižničarstva in kasneje magisterij iz medicinskega bibliotekarstva.

 

»Povrnil se bom / povrnil nekdaj / med negibne oljke / v poletni vročini / razsejane med skalami / po bregu / in bolečim občutenjem tujstva mi je ubilo dušo do grenke onemoglosti ...« si zapisal nekoč in vrnil si se, vračal si se kar nekajkrat ...

Železna volja in ljubezen do dela

Dr. Janez Arnež, upokojeni profesor ekonomije, že več kot pol stoletja zbira gradivo, ki so ga ustvarili Slovenci izven meja Slovenije in ki zaradi asimilacije zelo hitro izgineva. Z gospodom Arnežem, še vedno čilim 85-letnikom, ki dogajanje po svetu ne spremlja prek televizije ali časopisov, temveč samo prek spleta, smo se pogovarjali v prostorih ustanove Studia Slovenica, ki domuje v Zavodu svetega Stanislava v Ljubljani.

 

»Mlad je, kdor gleda na prihodnost v imenu ustvarjalnosti »

Na osmem vseslovenskem srečanju v Državnem zboru se je tržaška Slovenka Tatjana Rojc, ki poučuje slovenščino v Milanu, zavzela za vseslovensko podporo pisatelju Borisu Pahorju, kot kandidatu za Nobelovo nagrado za književnost ter požela bučen aplavz. Z odobravanjem je predlog sprejela Komisija za odnose s Slovenci v zamejstvu in po svetu ter ob koncu srečanja podala sklep, da se znotraj Komisije oblikuje pismo podpore in se ga pošlje na pristojne inštitucije. Predlog toplo pozdravljamo tudi v uredništvu Moje Slovenije ter nagovarjamo še vas, bralce, da prispevate svoj glas podpore.