20 Oct, 2018
12:19:28

Prof. Vinko Lipovec, stoletnik in dolgoletni urednik

Prof. Lipovec se je rodil 22. januarja leta 1915 v Spodnjih Jaršah pri Domžalah. Po osnovnem šolanju v domači fari je obiskoval klasično gimnazijo v Ljubljani, po maturi pa se je vpisal na študij zgodovine in geografije na filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je uspešno diplomiral leta 1939.

 

V Goraždu je postal rezervni oficir kraljeve vojske, septembra 1940 pa je že začel poučevati na 1. državni realni gimnaziji v Ljubljani. Med vojno se je prof. Lipovec pridružil narodnemu odporu v okviru Slovenske legije; vodil je njeno vojaško organizacijo in obveščevalno službo v središču Ljubljane, ki se je nahajala prav v sedanjih prostorih Svetovnega slovenskega kongresa. Nemci so ga jeseni 1944 aretirali in zaprli za dva meseca v samico, od tam pa so ga odpeljali v Dachau. 29. aprila 1945 so ujetniki dočakali osvoboditev.

 

 

Urednik izseljeniških časnikov

Prof. Lipovec je poznal razmere doma, zato je ostal v Münchnu. Tam se je angažiral pri časnikarskem delu ter s skupino rojakov so izdajali časnik »Jugoslavija« in nato postal urednik štirinajstdnevnika »Slovenija«. Sodeloval je pri organiziranju duhovne oskrbe za Slovence v Münchnu in organiziral selitev slovenskih beguncev v čezoceanske dežele. Septembra 1949 se je tudi sam preselil v Cleveland v ZDA, kjer je leta 1950 prevzel urejanje dnevnika Ameriška domovina.

 

 

Kot urednik dnevnika je seznanjal rojake z dogodki v Sloveniji in Jugoslaviji, skrbel za ohranjanje demokratične zavesti, zgodovinskega spomina, slovenske kulture in jezika. Urejal je tudi druge tamkajšnje slovenske časnike in leta 1979 stopil v pokoj, a bil še vedno dejavno navzoč v slovenski skupnosti v ZDA. Še posebej se je angažiral ob slovenski osamosvojitvi, ko so naši rojaki zbrali veliko pomoč mladi slovenski državi in naredili vse, da so ZDA priznale samostojno Slovenijo.

 

Besedilo: Luka Klopčič

Foto: fotoarhiv SSK

 

Slovenski tolar kot zahvala prof. Vinku Lipovcu

Oče koroških Slovencev Andrej Einspieler, Msgr. Prof. (Sveče/ Suetschach, 13.11.1813 – Celovec/Klagenfurt, 16.1.1888)

Duhovnik, politik, publicist in kulturnik. Kot duhovnik je deloval v različnih krajih na Koroškem, od 1846 naprej v Celovcu, katehet in profesor slovenščine na realki (do 1882).

 

 

V letu 1848 soustanovil (politično) Slovensko društvo v Celovcu , po letu 1848 eden najvidnejših političnih publicistov na Koroškem. Ustanovil več časopisov, m.dr. Slovenca, Mir, Stimmen aus Innerösterreic. Leta 1851 skupaj s škofom A.M. Slomškom in prf. A. Janežičem soustanovitelj  in prvi predsednik Društva sv. Mohorja (pozneje Družba sv. Mohorja, danes Mohorjeva – Hermagoras), za  versko, kulturno in politično življenje (koroških) Slovencev nadvse pomembne ustanove (predvsem izdajanje knig in časopisov v slovenščini).

A. Einspieler se je zavzemal za enakopravnost slovenskega jezika in Slovencev, za sožitje obeh narodov na Koroškem, za splošno volilno pravico in politično svobodo. Kot vodilna politična osebnost koroških Slovencev bil tudi poslanec v koroškem deželnem zboru (1862-63; 1871-78 in 1880-88).

V publikacijah v nemškem jeziku (Stimmen aus Innerösterreich, 1861 – 63; Draupost, 1863 – 66; Kärntnerblatt, bzw. Kärntner Volkstimme; 1869 – 83) je podpiral slovenske zahteve zlasti glede jezikovnih pravic v šolah in uradih.

 

Besedilo: Zalka Kelih-Olip

Istrski duhovnik in pesnik Alojz Kocjančič

Alojz Kocjančič se je rodil v Kubedu 20. maja 1913. Maturiral je v malem semenišču v Gorici, prav tam končal tudi študij bogoslovja in bil posvečen v duhovnika 29. junija 1937. Svoje dušno pastirsko delo je začel v Buzetu (1937-1938), se nato preselil v Koštabono (1938-1963), od koder je upravljal tudi župniji Pomjan in Šmarje, in končal v Klancu (1963), kjer se je upokojil. Spričo  nenaklonjenih povojnih političnih razmer v prejšnji državi je bilo njegovo delo potisnjeno v krivično pozabo in znova odkrito v osemdesetih letih, ter je tako dobil zanj priznanje šele na jesen življenja. Umrl je 19. novembra 1991 in je pokopan v Kubedu.

 

 

Besedilo in foto: SSK

Pravičnik med narodi izpod Triglava

V Radovljici so letos počastili spomin na rojaka Uroša Žuna. Najprej v kontekstu Svetovnega dneva spomina na holokavst, ko je bila na njegovi rojstni hiši na Linhartovem trgu 14 odkrita spominska plošča. Za tem, v začetku marca, ob 110. letnici rojstva. Tedaj sta bili v Linhartovi dvorani po predvajanju dokumentarnega filma režiserja in scenarista Eda Žitnika, Pravičnik, osvetljeni Žunova življenjska in karierna pot.

 

 

Uroš Žun se je proslavil v začetku leta 1941, ko je, po funkciji obmejni policijski komisar v Mariboru, dovolil skupini 16 judovskih deklet, ki so pribežale iz Avstrije (takrat že zasedene od Nemčije) vstop v državo. Za to se je odločil kljub ukazu svojih predpostavljenih v Beogradu, »Takoj vrniti. Ukaz nemudoma izvršiti«. On pa je begunkam samoiniciativno omogočil kontakte za njihovo rešitev. Vsa skupina se je srečno prebila v Palestino.

Žun se je kmalu po nemškem napadu na Jugoslavijo, aprila 1941, umaknil v Zagreb, za tem v Sarajevo, nazadnje v Trst. Opremljen s ponarejenimi dokumenti je srečno preživel vojna leta. Po vojni se je, poliglot in po izobrazbi pravnik, posvetil pedagoškemu delu. Rešena judovska dekleta, med tem že matere, nekatere tudi babice, nanj niso pozabila. Po dolgotrajnem iskanju podatkov so sprožile zanj postopek za podelitev visokega priznanja izraelske države Pravičnik med narodi, in v tem uspele. Žun, do sedaj šesti Slovenec, ga je prejel posthumno, leta 1987.

Pogumno dejanje nekdanjega policijskega komisarja je pri nas padlo v pozabo. Slovenska javnost se z njim srečala leta 2000, ko je bila postavljena v Ljubljani impresivna razstava Vizumi za življenje, z domicilom v Švici. Le ta govori o humanosti, pogumu ter iznajdljivosti ca 20 diplomatov ter državnih uradnikov različnih držav, ki so nudili v težkih okoliščinah pomoč Judom in drugim preganjancem nacizma. Poznavalcem tega žalostnega poglavja evropske zgodovine so njihova imena, kot Carl Lutz, Raoul Wallenberg, Aristides de Sousa, Feng Shan Ho, Angelo Rotta itd, znana. Na razstavi je med ostalimi protagonisti predstavljen tudi Uroš Žun. V poročanju tujih medijev z ljubljanske razstave je dobil Žun vzdevek »Slovenski Paul Grüninger« (švicarski policijski komandant, ki je reševal judovske begunce, za kar je bil s takojšnjim učinkom odpuščen).

Pomen dejanj teh mož ostaja brezčasen. Slednje je motiviralo pisca pričujočega prispevka za angažiranje pri organiziranju razstave Vizumi za življenje v Ljubljani. Vodila ga je misel, da mora tudi slovenska javnost spoznati njeno neminljivo sporočilno vrednost.

Za konec, še zanimivost. Zimske razmere ob postavitvi plošče v srcu Radovljice so narekovale, da je bil napis na njej samo izklesan. Čim nastopijo toplejši dnevi, je bilo tedaj rečeno, bo zadoščeno tudi simboliki, tako, da bodo o Žunu in njegovi humanosti, izkazani v težkih časih, govorile pozlačene črke. To hvalevredno potezo je meseca julija udejanjila Občina Radovljica.

 

Besedilo in foto: Ivan Martelanc


Žunova zgodba

 

Leta 1940 je Recha Freier iz Nemčije, pogumna ženska, ki je delovala v organizaciji Youth Aliyah, uredila za skupino nemških judovskih otrok, da so jih preselili v Jugoslavijo, od koder so emigrirali v Palestino. Freierjeva je organizirala rešitve v povezavi z nemškimi oblastmi in judovskimi institucijami v Beograduin. Leta 1940, so otroke v majhnih skupinah in s pomočjo tihotapcev iz različnih krajev iz Nemčije in Avstrije kjer je bila aktivna skupina Aliyat HaNoar odpeljali. Operacija je zajemala 150 otrok, med njimi tudi skupino 16 deklet, ki so prispele v Maribor na mejo med Avstrijo in Jugoslavijo v januarju 1941. Leta kasneje je Hilde Meron, ena od deklet v skupini, pripovedovala, da ko so prispele na mejo, so morale čakati na tihotapce, ki so zamujali. Preden so tihotapci prispeli do skupine so slišale kričanje v slovenščini in zbežale. Jugoslovanski policist je nato odkril judovska dekleta, ki so se poskušala pretihotapiti preko meje in jih je odpeljal na mejno policijo v Maribor. Tam je Uroš Žun, načelnik policije, takoj razumel situacijo v kateri so se znašle Judinje.

Žun je ravnal s pobeglimi Judinjami lepo, dovolil jim je prečkati mejo, poklical je celo lokalno judovsko organizacijo, ki je organizirala hotel za dekleta.  Žun je prejel natančne ukaze od centralne vlade v Beogradu, da mora vrniti vse judovske begunce, ki so jih ujeli in jim preprečiti, da prečkajo, vendar je vedel če pošlje dekleta nazaj v Nemčijo in jim ne dovoli prečkati meje enakovredno smrtni obsodbi. Zaradi človeškega sočutja, se je Žun odločil, da dovoli dekletom, da ostanejo. Kljub temu, da je vedel, da ogroža svoje lastno življenje, je javil komiteju, da ni ubogal ukaza, da bi pretresel lokalno prebivalstvo, ki bila glede vprašanja pomagati judovskim beguncev na strani oblasti. Njegova ideja je bila vplivati na njihovo stališče. To dejanje je bilo, v času, ko je Jugoslavija imela semi-fašističen režim, pogumno in izjemno dejanje. Žunova odločnost in vztrajanje sta za kratko obdobje dveh tednov prpričala vlado v Beogradu

Po dveh tednih, ko so bila judovska dekleta nameščena v hotelu, jim je Žun povedal, da lahko grejo v tabor za begunce v Krško, od koder so jih preselili v Villo Emma v kraju Nantola v Italiji. Kasneje so emigrirale v v Palestino. Njihova ločitev od Žuna je bila zelo čustvena in še mnogeo let po vojni so ga omenjale, kot svojega rešitelja

Ko so Nemci okupirali Jugoslavijo je Žun z družino zbežal v Zagreb, saj ga je iskal gestapo. Kasneje se je pridružil partizanom in z njimi preživel vojno.

Imena šestnajstih deklet, ki jih je rešil Žun so: Tila Ofenberger (Nagler), Gizela Wiesner, Fany Zwik (Zanft), Paula Munves (Teitelbaum), Lili Neumann (Levin), Ruth Mashiah (Drinker), Irit Rosenberg, Bety Sochschevsky (Endzweig), Sonja Harary (Boros), Lola Feilchenfeld (Schindelheim), Gerda Ben Baruch (Tuchner), Mausi, Frida Stern (Endzweig), Hilde Miron (Steinhard), Berta Reich, in Eva Froehlich (Reich).

7 julija 1986 je Yad Vashem spoznal Uroša Žuna za pravičnika med narodi.

VELIKI SLOVENCI: Franc Miklošič

Med sinovi slovenskega naroda, ki so ustvarjali na Dunaju in tam celo umrli, posebno vidno mesto pripada Francu Miklošiču, v prvi vrsti zato, ker je tudi on tako kot mnogi drugi naši rojaki za vedno ostal del tega naroda. Na Dunaju je doktoriral iz prava, a se je že zelo zgodaj začel poglabljati v slovansko filologijo in primerjalno jezikoslovje, potem ko je Kopitar v njem zanetil zanimanje za slovanske jezike. Kot je zapisal Franc Jakopin v Enciklopediji Slovenije, je Miklošič ena najpomembnejših znanstvenih osebnosti v slovenski zgodovini; z veliko umsko energijo, delovno vzdržljivostjo in načrtnostjo je spoznal izjemno veliko novega o slovanskih in številnih drugih jezikih. Večina njegovih del je pionirskih.

Franc Miklošič

Preberi več

Rihard Jakopič

Na bankovcu za 100 tolarjev je upodobljen naš največji in v svetu najbolj uveljavljeni slikar Rihard Jakopič. Rodil se je 12. 4. 1869 v družini premožnega trgovca s poljskimi pridelki v ljubljanskem predmestju Krakovo. Študiral je na realki v Ljubljani, a je v šestem razredu študij opustil, da bi se posvetil slikarstvu, ki ga je mikalo od rane mladosti, ko je začel risati in slikati v naravi.

 



Leta 1887 se je vpisal na umetniško akademijo na Dunaju, po dveh letih pa je odšel v München, kjer je študiral dva semestra na akademiji. Nemirni duh, kot je bil, na nobeni šoli ni zdržal prav dolgo. Pač pa je v Münchnu spoznal slikarja Ažbeta, ki ga je pregovoril (skupaj s slikarjem F. Veselom), da je ustanovil lastno privatno šolo. Tu je ostal dve leti, nato pa je poleti slikal doma v naravi, pozimi pa se je vračal k Ažbetu. Leta 1887 se je tudi zaročil z Ano Czerny, vendar se je k njej v Škofjo Loko preselil šele leta 1902 in se čez dve leti z njo tudi poročil. Novembra 1906 se je preselil v Ljubljano (Novi trg 2), kjer je delal do smrti (21. 4. 1943).

Preberi več

Dodaj med priljubljene

Sledi nam na:

Powered by CoalaWeb

Iskanje

Revija

Facebook

Twitter

Iz zamejskih medijev