natisni članek

PISALI STE NAM: Zlati jubilej v Essnu

Celoletno praznovanje 50-letnice obstoja in delovanja slovenske župnije v Essnu

 

 

Ob 50-letnici obstoja in delovanja slovenske župnije v Essnu si v letu 2008 sledijo številni dogodki. 3. maja smo se v cerkvi svetega Janeza, kjer imamo Slovenci vsako nedeljo sveto mašo, srečali na reviji slovenskih pevskih zborov iz Evrope (organizacija omenjene revije je potekala v sodelovanju društva Slovenski zvon in katoliške župnije iz Essna).

Že čez osem dni - 11. maja 2008, smo se zbrali na tradicionalnem binkoštnem srečanju, ob katerem smo slovesno praznovali naš častitljivi »zlati« jubilej.

Poročilo o tem dogodku so pripravili v društvu Slovenski cvet. Vedno je zanimivo, kako neki cerkveni dogodek doživlja in nanj gleda nekdo, ki ni župnik. Pod članek se je podpisala Klaudija Majer, članica Slovenskega cveta in folklorne skupine Bled iz Essna.

 

V načrtu imamo še drugi del praznovanja - tradicionalno romanje v romarski kraj Kevelaer, ki ga bomo organizirali 5. oktobra, ko nas bo obiskal škof dr. Peter Štumpf - narodni delegat pri Slovenski škofovski konferenci za Slovence po svetu.

 

Slovenski župnik v Essnu Lojze Rajk

 

 

 

Poročilo Klaudije Majer: Zlati jubilej slovenske župnije v Essnu

Od nekdaj ima zlato veliko veljavo, če pa je položeno ne le v roke, temveč in predvsem v srca, ima še večji sijaj!

 

 

Ta stavek sodi k opisu dogodka, ki smo mu bili priča, nekateri pa smo v njem celo nekoliko aktivneje sodelovali. Tako želim v nadaljevanju strniti nekaj vtisov ob tradicionalnem »Binkoštnem srečanju« Slovencev v Porurju, ki je bilo v nedeljo, 11. maja 2008.

 

To je bilo letos združeno s počastitvijo 50. obletnice aktivnega delovanja naše »Slovenske župnije«, tu v Essnu, ali kot se uradno reče, »Slovenske katoliške misije.«

»Tako svečanega, tako domačega in prav zato še bolj žlahtnega dogodka že dolgo ne,« so se strinjali naši rojaki iz bližnje in daljne okolice, pa verjamem, da tudi naši dragi gostje iz domovine ter s slovenskih predstavništev iz Berlina ter Bruslja.

 

Poseben pečat je dogodku dala navzočnost državnega sekretarja Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu Zorka Pelikana, kulturne atašejke pri našem veleposlaništvu v Berlinu Monike Kartin, zastopnika Slovenske škofovske konference msgr. Francija Petriča, urednika radia Ognjišče Matjaža Merljaka, predstavnika naših poslancev v bruseljskem parlamentu mag. Klemna Žumra in številnih naših prijateljev iz slovenskih društev tu v Nemčiji in nekaterih sosednjih dežel.

 

 

Našo, slovensko dušo je prav posebej pobožala navzočnost, predvsem pa nastop »Ljudskih pevk s Telč«, majhne hribovske vasice iz krajevne skupnosti Tržišče, sodi pa v občino Sevnica, ki so skupaj s svojimi partnerji in predsednikom domače krajevne skupnosti prišli na naše praznovanje.

 

Praznik smo, kot se za tako priložnost spodobi, začeli s svečano sveto mašo, ki jo je v cerkvi sv. Barbare daroval spoštovani gost msgr. Franci Petrič ob somaševanju nemškega duhovnika prelata dr. Tolksdorfa in našega prijaznega ter priljubljenega župnika Lojzeta Rajka. Dragocen prispevek k lepoti tega bogoslužja je bilo dovršeno petje našega zbora Slovenski cvet pod vodstvom Iztoka Kešpreta ter organistke Danice Ban.

 

In znova je bilo potrjeno, da sta slovenska beseda, pesem in molitev tisto, kar nas združuje, motivira in ohranja. To je bilo čutiti med mašo, ki jo podoživljam, to je bilo izrecno poudarjeno v nagovorih in čestitkah, ki so jih med slovesnostjo izrekli navzoči duhovniki. Posebej dragocen je bil uvodni nagovor msgr. Petriča, ki nas je pozdravil tudi v imenu slovenskih škofov ter v nadaljevanju izrekel pohvalo in zahvalo za vse, kar je bilo storjenega v petih desetletjih obstoja in rasti naše župnije.

 

Tudi prelat Tolksdorf je kot predstavnik domače, to je nemške Cerkve, prenesel pozdrave in čestitke za visok jubilej essenskega škofa ter posebej poudaril pomembnost pristnega sodelovanja domačinov ter priseljencev tudi na verskem področju, ki morejo biti pomemben temelj za dobre občečloveške odnose.

 

Ves čas slovesnosti pa je ton in posebno energijo dogodku dodajal naš gospod Lojze, ki je z nalezljivim nasmeškom na licih skrbel in usmerjal, da je vse teklo po scenariju, ki ga je pripravil. Poskrbel je tudi, da so bili ob oltarju omenjeni vsi njegovi predhodniki, in vsakemu, ki je prispeval k mozaiku naših 50 let, je bila namenjena misel hvaležnosti.

 

Sijaj jubileja in dogodka kot celote je ob tej priložnosti bilo videti, slišati in čutiti ob obhajilni mizi, ljudskem petju in vzneseni drži vseh, ki nam je bilo dano to slavje doživeti.

Toplo in hkrati prav prešerno je bilo tudi na drugem, to je družabnem delu, ko smo se preselili v lepo pripravljeno dvorano.

 

Številne čestitke, nagovori in priznanja, ki so jih izrekali in podeljevali spoštovani gostje posvetne oblasti, so se kot biseri vili skozi koncert »Ljudskih pevk s Telč«.

 

Izbrane pesmi so potrjevale starožitnost naše besede in se prilegale k spominom in vrednotam zlasti tistih naših rojakov, ki so sooblikovali, predvsem pa postavili temelje naše - slovenske župnije. Zato morda ne preseneča, da se je solza ganjenosti z njihovih preselila tudi na marsikatero mlajše oko.

 

Za rajanje, ki je trajalo pozno v noč, saj se je razvilo v pravo »slovensko veselico«, so poskrbeli domači folkloristi, ki so zagotovo steber slovenskega društva Bled v Essnu in hkrati nepogrešljivi na vseh slovenskih prireditvah blizu in daleč.

 

 

Prisrčnost, duh prijateljske povezanosti, pa ponos, da smo še, da smo že toliko časa, vse to je bilo izdatno čutiti v besedi in gestah naših ljudi tisti večer v Essnu. Ko pa si se ozrl po dvorani in med številnimi »sivimi glavami« videl kar lepo število mladih, ki so se, v bolj redkih pavzah slovenskega ansambla iz Prekmurja, s plesišča preselili v preddverje dvorane, si se utrdil v misli, da bomo še! Vsaj še en rod, dobro pa že kaže tudi za kaj več!

 

Tudi zato so taka druženja potrebna! Pa besede spodbude gospe Kartinove in Zorka Pelikana pa prisrčen neobremenjen nagovor našega prijatelja Klemna iz Bruslja in pevke in muzikanti, vse to nas »dela še bolj naše!«

Ko boste tole prebirali, spoštovani imenovani, zlasti pa številni neimenovani, vedite, da je bila tudi vam namenjena pesem mladih grl, tam iz preddverja, pa številni vriski, saj ste nas s svojimi besedami, pohvalami ter tu in tam tudi obljubami navdušili in obvezali, da nadaljujemo.

Še posebej, ko že vemo, da taki dogodki ne nastanejo sami od sebe. Vanje je vloženo delo desetin zvestih in pridnih parov rok, darovano veliko evrov, kilometrov, predvsem pa ljubezni.

Še posebej bi se rada zahvalila številnim dobrotnikom, pomočnikom, izvrstnim kuharjem, pekom mesa, kruha in slaščic pa pripravljavcem najboljših solat, strežnemu osebju, skratka vsem, ki ste vneto skrbeli, da se bo o letošnji prireditvi še dolgo govorilo.

Zares dolg bi bil seznam vseh, ki jih je dovolj le poklicati in izraziti pričakovanje. Naj na tem mestu posebej, z iskreno besedo zahvale, omenim le našo nepogrešljivo in zavzeto organizatorico Štefko Pirc, pa zakonca Mirico in Iva Šušter, ki vse naše dogodke posnameta na foto- in videokamero, da vendarle ostane spomin, pa tudi navdih za nova druženja.

Za vse nas, ki smo bili tokrat »malo bližje« letošnjemu srečanju, je pomenil poseben čar druženje z »Ljudskimi pevkami s Telč«. Predvsem ljudje, in to dobri ljudje, ustvarjajo zgodbe, kakršna je bila tudi ta - člani MPZ Slovenski cvet, ki smo jim ob finančni podpori slovenske župnije organizirali sprejem, nastanitev in skrbeli, da so se počutili kot dobrodošli prijatelji.

Nepozabni bodo ostali trenutki druženja, pa naj je šlo za tista v Moersu ali pa obisk Keukenhofa, pa namakanje nog v Atlantiku, pa omenjena prireditev v Essnu, skupno romanje v Kevelaer, kjer smo še na ploščadi pred kapelico z milostno podobo ob navdušenju velikega števila romarjev zapeli »Marija skoz življenje«.

 

Bratje in sestre po duši in pesmi smo se v samo treh dneh tako spoprijateljili, da ob slovesu beseda ni in ni hotela iz grla. Pa smo poskusili s pesmijo, in glej, ta je pa šla!

Ja, res je. Ne le zlato, tudi medčloveški odnosi imajo še poseben sijaj, če jih »pestujemo« v srcu.

Negujmo to misel do naslednjega srečanja, binkoštnega ali kateregakoli drugega.

 

 

Peter Štumpf, mariborski pomožni škof in odgovoren za Slovence po svetu pri SŠK:

 

50-letnica slovenske misije v Essnu - Tebe, dobri Bog, hvalimo!

 

Dragi bratje in sestre po krvi, veri in jeziku, dragi Slovenci!

Vaš skrbni dušni pastir, gospod Alojzij Rajk, me je prosil, da vam ob častiti obletnici slovenske katoliške misije v Essnu namenim nekaj spodbudni besed.

Petdeset let - zlata doba vere v Boga, ljubezni do Cerkve in slovenstva! Zvestoba dednim častem je kot stvarjenje. Porodila se je v davni preteklosti in še danes odseva v vas. Skupnost v Essnu živi zato, ker jo je Bog blagoslavljal, Mati Božja pa varovala in negovala. Stoji tudi na temeljih vseh, sedaj že pokojnih, ki so kot dobri kristjani in zavedni Slovenci ohranjali naše dedne časti. Spomnite se v molitvi in daritvi svete maše pokojnih dušnih pastirjev in članov vaše skupnosti. Dobri Bog naj jih nagradi za njihovo delo z večnim življenjem pri sebi. V spomin vseh teh, med slovesno sveto mašo, ki jo boste obhajali ob jubileju, prižgite svečo na oltarju!

Ob tej priliki izrekam gospodu Alojziju in njegovim sodelavcem zahvalo za dušno pastirsko delo, ki vam nakazuje tiste horizonte, kjer lahko ozirate možnosti za versko in narodnostno življenje. Njegova navzočnost med vami pomeni skrb in ljubezen Cerkve v Sloveniji do vas, da bi ohranili krščansko upanje v družbi, ki jo vse bolj obvladuje brezbrižni individualizem brez idealov.

Vaša skupnost je kot družina, ki že mnogo let vztrajno sledi Jezusu Kristusu. Zato ponuja tudi Nemcem in drugim priseljencem tisto kvaliteto človeškega življenja, ki jo je že pred skoraj dvema tisočletjema opisal krščanski pisatelj Diognet: »Kristjani se od ostalih v ničemer ne ločijo. Drugim so enaki v obleki, hrani. Vendar pa pričujejo posnemanja vredno življenje v družbi. So v svetu, pa niso od tega sveta.« Božji služabnik, papež Janez Pavel II., je to starodavno poročilo še dopolnil: »Vsi kristjani, naj bodo katerega koli stanu ali položaja, so poklicani k polnosti krščanskega življenja in k popolni ljubezni.«

V tej trditvi se mi zdi, da lahko najdemo odgovor na vaše poslanstvo. Čeprav živite v nemškem okolju in soustvarjate njegovo misel in kulturo, ste vendar kot kristjani in Slovenci svobodni za pogled, ki seže do Boga. V tem je dinamika zgodovine, ki se ne ustavlja samo pri zemeljskih danostih, ampak pomeni navzočnost Božjega kraljestva tudi v sedanji človeški družbi.

Jezus Kristus, velikonočno znamenje upanja, naj vas na priprošnjo njegove Matere Marije in nadangela Rafaela ohranja, opogumlja ter razveseljuje.

Tebe, dobri Bog, hvalimo za zlati jubilej slovenske katoliške skupnosti v Essnu!

 

Na mnoga leta!

 

Ob priložnosti praznovanja zlatega jubileja je med drugimi poseben pozdrav napisal tudi prvi slovenski župnik v Severnem Porenju in Westfaliji msgr. dr. Janez Zdešar.

 

Dragi moji verniki, rojaki in rojakinje,

zelo sem si želel, Vas, na ta lepi dan, ko obhajamo 50 letnico ustanovitve slovenske župnije v Essnu, osebno pozdraviti, biti v vaši družbi, in se z vami poveseliti. A starostne nadloge me ovirajo, da ne morem priti k vam.

Zato pa toliko srčneje pozdravljam: najprej tiste, ki sem vas osebno spoznal in tiste, ki me še poznate. V veselem spominu so mi vaša dobra dela, z veseljem se spominjam lepih nedeljskih maš, porok, krstov, birmovanj, binkoštnih praznovanj in drugih prireditev.

Pozdravljam pa tudi vas vse, ki Vas ne poznam, a sem od vaših duhovnikov, mojih sodelavcev, vsa ta leta toliko lepega slišal o vas: kako vztrajate v veri, utrjeni v krščanskem upanju in ljubezni med seboj.

»Lepo je biti Slovenec, a ne lahko!« je pred leti napisal mislec. Koliko bolj to velja za Slovenca v tujini! Vedno in povsod smo morali pričevati in zagotavljati, da smo Slovenci, in ne Jugoslovani, ali celo Slovaki ... In kako smo se veselili osvoboditve in osamosvojitve Slovenije 1991!

Naj dodam misel: »Lepo je biti kristjan, a ne lahko«, A vendar ne pretežko! Saj je z nami Jezus sam osebno, v tem v poganskem miselnem svetu in okolju, v katerem mi vsi živimo: vsako nedeljo je med nami pri maši, naša hrana in pijača. Pri njem dobivamo moč za kristjana vredno življenje, tudi v starosti, trpljenju, boleznih, osamelosti. - In naše zemsko pričevanje za Jezusa prinaša večno življenje!

Ostanite zvesti do konca!

»Milost in mir Boga, našega Očeta, in Gospoda Jezusa Kristusa naj bo z vami vsemi!«

 

 

Zelo lepo pismo nam je poslal tudi msgr. Janez Pucelj, koordinator dušnega pastirstva za Slovence po svetu pri SŠK:

 

Spoštovani g. župnik Alojzij, dragi slovenski farani!

Spominjam se zelo živo, kako smo se pred 25. leti precej skromno spomnili srebrnega jubileja slovenske fare. Takrat sem bil med vami še precej zelen začetnik in sem se vsake pomembne stvari spomnil šele potem, ko je bila že mimo. Vendar se spominjam, da smo si ob tistem praznovanju med seboj zaželeli, da bi se srečali nekoč v daljni prihodnosti, ko bomo praznovali zlati jubilej naše župnije.

Kako je minil ta čas! Veliko ljudi je zapustilo medtem vašo skupnost, bodisi da jih je Bog poklical k sebi, bodisi da so se odselili drugam in nemalo se jih je vrnilo v domovino nazaj med svoje ljudi in v svoje kraje.

In kljub temu še vedno tako živahno deluje celotna skupnost Slovencev v Severnem Porenju - Vestfaliji in vsaka delna skupnost po številnih podružnicah, kjer se zbirate k slovenski maši, da se srečujete z Bogom in med seboj. Velikokrat me doma sprašujejo ljudje in tudi odgovorni v Cerkvi in javnem življenju, ali je sploh še potrebno to naše duhovniško delo med rojaki, ki jih skoraj ni več. In vedno rečem: pojdi sam tja in jih poglej, kako živijo, kako slovensko zavedno delujejo, kako vztrajno se shajajo k slovenski maši. In nočejo se utopiti v tujem morju, nočejo umreti ne kot slovenski kristjani ne kot zavedni pripadniki slovenskega naroda.

Vem, da boste to svojo držo ob svojem duhovniku g. Alojziju Rajku vztrajno nadaljevali in ne boste pustili, da ostane druga in sedaj že tretja in četrta generacija brez možnosti, da se seznani z narodnimi in duhovnimi koreninami slovenstva. Bog nam je dal ta dar, da to smo in iz tega živimo. Odgovornost nam narekuje, da dar sprejmemo, ga gojimo, da v njem živimo svojo lastno duhovno kulturno samobitnost, ki jo želimo vse bolj suvereno predstaviti tudi domačinom, sredi katerih smo postali sami domači in nam že dolgo niso več tujci.

Tako lepo je, kadar se spoštljivo srečujejo razna kulturna izročila med seboj in ljudje ob njih obogatijo v duhovnosti in razgledanosti. To prinaša samo veselje in človeka navduši.

Kristjani želimo podeliti svojemu okolju tudi bogato izročilo svoje krščanske vere. Naša praznovanja so lepa in se jim radi pridružijo tudi Neslovenci. Dolgoletno izkustvo naših skupnosti je, kako je pristna duhovna tradicija lahko v oporo celo tistim, ki je do sedaj niso poznali. Zato vas vabim s Petrovo besedo: dajte se še naprej vzidavati kot živi kamni v duhovno zgradbo svoje župnije, ki jo je Bog postavil po vas tudi v krajih vašega sedanjega bivanja. Živi kamen božje duhovne zgradbe je vsak, ki se po svojih močeh in sposobnostih skupaj z drugimi zavzema za vezi edinosti z Bogom in ljudmi. Sodelujte med seboj z vnemo, ki vas k njej spodbuja božja beseda in slovenska narodna zavest, da se boste z združenimi močmi upirali vsem razdiralnim silam, ki jih ne manjka nikjer. Le skupnost v edinosti vere in slovenstva daje zagotovilo, da bo vse požrtvovalno prizadevanje rodilo bogat sad za vaš jutri. To pa so mladi ljudje, mlade družine z otroki in slovensko zavestjo.

Ob tej zlati farni slovesnosti ne morem biti osebno z vami. Sem vam pa v teh dneh toliko bolj blizu v molitvah za vas in v veselju, da se nekdaj nisem trudil med vami zaman in da se vi niste z menoj trudili ne da bi bili deležni sadov. Delo, ki ga je začel g.msgr. dr. Janez Zdešar in tako zvesto opravljal do smrti blagi g. Ivan Ifko ter vsi drugi duhovniki, je božje delo med vami. Veselite se vsega dobrega iz preteklosti in glejte, kako bi zastavili danes svoje moči za zlate sadove prihodnosti.

Bog naj vam daje rast še naprej. On ja vas vse blagoslavlja na priprošnjo blaženega Antona Martina Slomška, ki mu vztrajno in vdano priporočajte domovino, svojo skupnost in vse Slovence po svetu.