VELIKI SLOVENCI: Alma Karlin

Samotna popotnica

Prav v času, ko bo izšla oktobrska številka Moje Slovenije, bo minilo 120 let od rojstva zelo zanimive in enkratne osebnosti, ki jo tokrat predstavljamo v rubriki Veliki Slovenci. Alma Maksimiljana Karlin je skoraj v vseh pogledih nekaj edinstvenega v slovenskem prostoru. Nikakor ni bila samo samotna popotnica, marveč tudi zelo plodovita pisateljica, pesnica, zbirateljica in etnologinja. Slovenci jo morda slabše poznamo tudi zato, ker je pisala v nemščini in angleščini, znala pa je tudi slovensko, saj sta bila starša slovenskega rodu.

Alma Maksimiljana Karlin se je rodila 12. oktobra 1889 v Celju. Njen oče Jakob, upokojeni oficir, je bil tedaj star že 60 let, mati Vilibalda, učiteljica v mestni dekliški šoli, pa je bila ob Alminem rojstvu 20 let mlajša od očeta.

Alma je že kot otrok kazala smisel za glasbo, risanje, še posebej pa za učenje tujih jezikov. Bila je zelo nadarjen otrok. Srednjo šolo je končala v avstrijskem Gradcu, od tam pa je leta 1913 odšla v London na študij jezikov. Študirala je angleščino, francoščino, latinščino, italijanščino, norveščino, danščino, finščino, ruščino, španščino, kasneje se je seznanila tudi s sanskrtom, perzijščino, kitajščino in japonščino. Bila je pravi poliglot. V Londonu je opravila izpite iz osmih jezikov, lotila se je pisanja slovarja desetih jezikov. Po izbruhu prve svetovne vojne je odpotovala na Norveško in Švedsko, od koder se je vrnila v Celje.

A ne za dolgo - že novembra 1919, potem ko je s poučevanjem tujih jezikov zaslužila 130 dolarjev in 950 mark, se je znova odpravila na pot, ki je trajala več kot osem let. V Celje se je vrnila šele konec leta 1927. Medtem je prepotovala velik del sveta: Južno in Severno Ameriko, Daljni vzhod, Tihomorske otoke, Avstralijo, Azijo.

Alma Karlin kot ustvarjalka

Ko se je vrnila domov, jo je pričakala samo umirajoča mati, številni predmeti, ki jih je pošiljala s potovanj, in gore neobdelanega gradiva, s katerim je zasipavala pošto, ki je bila njen edini in življenjsko pomemben stik z domom in svetom. Večino predmetov, ki jih je nabrala na svojih potovanjih, je namreč pošiljala domov. Nekaj primerkov je danes shranjenih v Pokrajinskem muzeju v Celju. Po pošti je razpošiljala tudi članke v nemške, japonske in angleške časopise. Najzvesteje pa je o svojem potovanju obveščala svoje ljube Celjane. V tedanjem Cillier Zeitungu je bilo objavljenih približno 150 zelo branih člankov.

Po do sedaj zbranih podatkih je Alma Karlin napisala 24 knjig, več kot 40 proznih del, novel, črtic, člankov, pesmi, notnih zapisov in risb. Sprva je pisala o bogatih izkušnjah iz sveta, kasneje je te izkušnje začela dopolnjevati z domišljijo, ki jo je včasih zanesla že skoraj v pravljični svet. Med potopisnimi knjigami velja omeniti Samotno potovanje (Einsame Weltreise), Urok Južnega morja (Im Banne der Südsee) in Mistiko Južnega morja (Mystik der Südsee). Med leposlovnimi deli je treba omeniti romane Moj mali Kitajec (Mein kleiner Chinese), Malik (Der Götze), Modri mesec (Der blaue Mond), Štiri dekleta v vetru usode (Vier Mädchen im Schicksalwind), Atlantida (Isolanthis) in druge.

Njena dela so priljubljena zlasti med nemškimi bralkami. Nobelova nagrajenka Selma Lagerlöf jo je predlagala celo za Nobelovo nagrado. Bila je bojevnica proti nacizmu, in pred gestapom je pobegnila v partizane, od koder je pisala Churchillu. Po miselnosti je bila v prvi vrsti Evropejka, nekajkrat pa se je označila tudi kot Nemka. Umrla je 14 januarja 1950, in na njenem nagrobniku piše: »Kjer se začne večnost, vse osebno izgine.«

Tomaž Štefe