natisni članek

POGOVOR Z ROJAKINJO: Ireno Sterckx Militarev

»Če nas kaj povezuje, je to lahko prav kultura«

 

 

Ireno Sterckx Militarev, urednico Ženevskih novic in aktivno članico Združenja ženevskih Slovencev, je v Švico, kjer živi že 16 let, pripeljala ljubezen. Sedaj s svojim možem in tremi otroki živi v Lozani ob Ženevskem jezeru. Zase pravi, da je diplomirana mama, ki se ukvarja z organizacijo družinskega življenja. Veliko svojega prostega časa in zanimanja pa posveča predvsem slovenskemu jeziku in kulturi: »Odraščala sem v gledališkem svetu in uspelo mi je ohraniti stike z zanimivimi ljudmi tako v Sloveniji kot tudi v Švici. Verjetno tudi zato, ker imamo skupno temo - kulturo, in če nas kaj povezuje, je to lahko prav kultura.«

 

 

 

Rodili ste se v Sloveniji, sedaj živite ob Ženevskem jezeru (Švica). Kakšen je bil vaš povod, da ste odpotovali na tuje in tam tudi ostali?

 

Rodila sem se v Medvodah in pripadam prvi generaciji usmerjenega izobraževanja, ki je v 80. letih spreminjala svet. Diplomirala sem na Filozofski fakulteti v Ljubljani, smer slovenski jezik in sociologija kulture. Moji profesorji so bili eminentni slovenski jezikoslovci in literati, prof. Toporišič, prof. Kmecl, prof. Paternu, ki so nam prenesli znanje in ljubezen do slovenščine. Diplomirala sem pri prof. Helgi Glušičevi in prof. Marku Kerševanu z nalogo o Mohorjevi družbi v Celovcu. Moj oče, gledališki režiser Peter Militarev, je takrat veliko sodeloval z ljubiteljskimi skupinami na avstrijskem Koroškem, in to je bil moj prvi stik s Slovenci, ki so živeli v tujini. Poletje leta 1990 sem preživela v Grčiji in tam spoznala svojega bodočega moža, Švicarja. Bila je ljubezen na prvi pogled in takoj sem vedela, da bo to ljubezen mojega življenja. No, zveni patetično, a bilo je tako. Z diplomo v žepu sem se leta 1993 poročila v Radovljici in se preselila v Lozano, kjer še vedno živim.

 

Kakšni so bili vaši začetki na tem koščku Evrope? Katera dela ste opravljali, s čim se ukvarjate sedaj?

Najprej sem se lotila učenja francoščine. Službe nisem nikoli iskala. Vedno pravim, da sem diplomirana mama, ki se ukvarja z organizacijo družinskega življenja. Imam hčerko in dva sinova. Zanima me tudi delo v sklopu dopolnilnega pouka slovenščine, zato s kolegicami učiteljicami, ki tukaj poučujejo slovenski jezik, poskušam sodelovati kot zunanja sodelavka. Ob zaključku lanskega šolskega leta sem tako vodila okroglo mizo s starši pod naslovom »Kje so moje korenine in kam so me pripeljale«. S pomočjo knjige Pravljične poti Slovenije smo odkrivali kraje in skrivnosti naše mladosti.

 

Ste aktivna članica Združenja ženevskih Slovencev. Koga vse združuje vaše društvo, kako se družite, katere vrste prireditev organizirate?

Združenje je delovalo že ob mojem prihodu v Švico. V Ženevi so se ob razpadu Jugoslavije zbrali Slovenci, ki so tam živeli, in se poznali med sabo. Takrat tudi z namenom, da bi pomagali novonastali državi. Danes Združenje ženevskih Slovencev povezuje Slovence iz francosko govoreče Švice in bližnje Francije. Smo edino slovensko društvo na tem jezikovnem področju. Imamo približno 60 članov, ki hodijo na prireditve, simpatizerjev pa je okoli sto. Financiramo se s članarino in finančno podporo Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu. Organiziramo in prirejamo družabna srečanja s poudarkom na slovenskem jeziku in kulturi. Posebej se veselimo večerje ob koncu leta, ki jo obogatimo s kulturnim programom, in piknika, ki ga priredimo ob dnevu državnosti konec junija.

 

Ste tudi urednica glasila Ženevske novice, ki ne pokrivajo le slovenskih bralcev v Ženevi, temveč tudi širše. Kako ste začeli, o čem pišete, s kom vse sodelujete?

Ženevske novice so glasilo Združenja in so prvič izšle januarja 1992. Ustanovitelj in prvi urednik je bil dr. Bogdan Zega. Glasilo je informativno-kulturnega značaja brez političnih ali verskih kontekstov. Izidejo v tiskani obliki (120 izvodov) dvakrat letno, dostopne so tudi na spletni strani Združenja in Urada. V začetku so posredovale informacije o dogajanju v Sloveniji in o dogodkih, povezanih z našo ožjo skupnostjo.

Danes je to nalogo prevzel internet in obveščanje z elektronsko pošto. Bralci pravijo, da imajo vseeno radi slovensko besedo v tiskani obliki vsaj dvakrat letno. V Novicah želimo predstaviti večino dogodkov, povezanih s Slovenci, po vsej Švici. Zelo lepo so bili sprejeti intervjuji, kjer predstavljamo zanimive ljudi in njihovo delo.

Vzpodbudili smo člane, da prispevajo svoja mnenja, napišejo reportažo o prireditvi ali pošljejo fotografije. Poročamo o prireditvah in dobro sodelujemo tako z Veleposlaništvom, Predstavništvom RS pri Organizaciji združenih narodov, šolo, cerkvijo kot tudi ostalimi slovenskimi društvi. Sodelujemo tudi z vašo revijo. Naši člani jo radi berejo; menim, da posredujete dovolj zanimivih informacij.

 

Kako se počutite kot Slovenka v tujini in kaj vam pomeni slovenstvo? Se večkrat vračate domov?

Velikokrat, večino počitnic preživimo doma. Današnja prevozna in komunikacijska sredstva so mi omogočila, da živim slovenstvo v vsakdanjem življenju. Internet, telefon, satelitska televizija, Facebook. Vesela sem, da so začeli v Sloveniji izdajati žepne knjige, tako da sem na tekočem tudi z literaturo. Še najtežje je s periodičnim tiskom. Tudi sama ga imam najraje v klasični obliki, a so naročnine in predvsem poštnine obupno drage. Odraščala sem v gledališkem svetu in uspelo mi je ohraniti stike z zanimivimi ljudmi tako v Sloveniji kot v Švici. Verjetno tudi zato, ker imamo skupno temo - kulturo, in če nas kaj povezuje, je to lahko prav kultura.

 

Kako pa vaši otroci občutijo slovenske korenine?

Vsi trije govorijo slovensko. Obiskovali so dopolnilni pouk. Radi gredo na obisk k dediju in babici. Težko jih pripravim do učenja slovenščine z učbeniki in klasičnimi deli, lažje pa je z revijami za mlade, prevodi znanih del, glasbo in zabavnimi oddajami. Trenutno jih pripravljam na učenje na daljavo, bomo videli, kako bo.

 

 

S čim pa se ukvarjate v svojem prostem času?

Zanimajo me zelo različne stvari. Sem predsednica ludoteke - to je izposojevalnica igrač. Ravnokar prevajam gledališki tekst, sem avtorica gledališko-lutkovnih delavnic, s katerimi gostujem po oddelkih slovenskih šol. Rada se potepam in uživam v pitju kave s prijatelji.

 

Glede na to, da ste velika ljubiteljica slovenske kulture, mi boste gotovo z veseljem odgovorili, katera je vaša najljubša slovenska knjiga, slovenska pesem in film?

Najljubša pesem mi je prav gotovo Dan ljubezni, naj slovenski film, mhm, informativni in dokumentarni program RTV. Kar pa se tiče knjige - letos sva s sošolko organizirali srečanje sošolcev slavistov. Z obiskom smo presenetili Štefana Kardoša na literarnem večeru v Cankarjevem domu. Bilo je lepo, veseli me, da je toliko sošolcev uspešnih, in zato naj bo tudi naj knjiga Kardoševa Rizling polka, kresnik za najboljši roman lanskega leta.

 

Besedilo in foto: EM