natisni članek

INTERVJU: Matjaž Longar

Za razvoj uspešnega in tvornega notranjega dialoga

 

Matjaž Longar je postal generalni konzul na Generalnem konzulatu v Celovcu, ki je pristojen za avstrijske zvezne dežele Koroško, Solnograško, Tirolsko in Predarlsko, leta 2006. Pred tem je bil že več let v diplomatski službi, med drugim tudi v Rimu in Berlinu, ves čas pa se je ukvarjal tudi z manjšinskim vprašanjem. »Mislim, da si manjšina, ki je bila desetletja izpostavljena močni asimilaciji, ne more privoščiti drobljenja svojih potencialov in mora nujno razviti obliko uspešnega in tvornega notranjega dialoga,« je med drugim v pogovoru za našo revijo povedal gospod Longar.

 

 

 

Za generalnega konzula v Celovcu ste bili imenovani leta 2006. Pred tem ste bili že več let v diplomatski službi, službovali ste tudi v Rimu in Berlinu. Lahko na kratko predstavite svojo karierno pot?

 

Diplomiral sem leta 1990 na Ekonomski fakulteti v Ljubljani, na smeri ekonomski odnosi s tujino. Mednarodno sodelovanje me je pravzaprav vedno zanimalo. Po delu v zunanji trgovini sem leta 1993 začel delati na Ministrstvu za zunanje zadeve Republike Slovenije. Znotraj ministrstva so se trudili za izobrazbo mladih diplomatov, in imel sem možnost, da sem se udeležil izobraževanj v tujini. Pri tem bi izpostavil študij na Diplomatski akademiji na Dunaju. Tamkajšnja diplomatska akademija je priznana diplomatska šola, in moram reči, da mi je dala veliko znanj, ne samo o diplomaciji, pač pa o celotnem področju družbenih ved.

Leta 1995 sem se vrnil z Dunaja in po dveh letih na Ministrstvu za zunanje zadeve sem bil napoten na delo na Veleposlaništvo RS v Rimu, kjer sem se kot prvi sekretar ukvarjal z ekonomskimi odnosi in kasneje dodatno tudi z zadevami Evropske unije. Vseskozi sem bil tudi namestnik slovenskega predstavnika pri Organizaciji za prehrano in kmetijstvo pri Združenih narodih (FAO) v Rimu.

Leta 2000 sem se vrnil iz Rima in nastopil delo svetovalca v Kabinetu predsednika Vlade RS, kjer sem zopet deloval na področju zunanjih zadev in odnosov z EU.

Naslednje službeno mesto v tujini je bilo mesto pooblaščenega ministra in namestnika veleposlanika v Berlinu. Obdobje v Berlinu je bilo še posebej zanimivo, saj gre za enega od centrov svetovne politike, nemška diplomacija pa je tudi izvrstna.

Po vrnitvi iz Berlina sem znotraj ministrstva prevzel, med drugim, mesto namestnika predsednika Delovne skupine za pripravo zasedanja Ministrskega sveta OVSE v Ljubljani, decembra 2005. Čeprav je šlo le za nekajdnevni dogodek je zasedanje zahtevalo veliko predpriprave.

V marcu 2006 sem nato kot generalni konzul prišel v Celovec.

 

 

 

Ste se, preden ste nastopili vaše delo v Celovcu, veliko ukvarjali z manjšinskim vprašanjem oziroma slovensko narodno skupnostjo v avstrijskih zveznih deželah Koroški, Solnograški, Tirolski in Predarlski, za katere je pristojen Generalni konzulat Republike Slovenije v Celovcu?

 

Manjšinsko vprašanje je bilo seveda vedno prisotno, ker sem večino časa v notranji službi preživel v sektorjih, kamor je spadala tudi Avstrija, in sem bil tako praktično vedno seznanjen, vsaj v grobem, z dogajanjem na tem področju. Na veleposlaništvu v Rimu in kasneje v kabinetu predsednika vlade sem pa podrobneje deloval in sledil takratnim razmeram v Italiji, pred pripravo zaščitnega zakona.

Zanimivo, da je bilo manjšinsko vprašanje prisotno tudi na akademiji na Dunaju. Predvsem mi je ostal v spominu zaplet z enim od gostujočih avstrijskih profesorjev, ki ni imel, po mojem mnenju, nobenega odnosa do manjšinske problematike, ravno obratno, manjšina, ki se zaveda svojih pravic oziroma se zanje bori, je bila predstavljena negativno, celo nacionalno nestrpno. Najina različna gledanja so šla tako daleč, da sem komaj izdelal izpit, z najnižjo možno oceno, čeprav sem imel povprečje ostalih izpitov dokaj visoko. Po drugi strani je bila pa to tudi priložnost, da sem takrat še poglobil svoje znanje o slovenski manjšini v Avstriji, predvsem iz avstrijskih virov.

 

 

 

Določila 7. člena Avstrijske državne pogodbe, ki opredeljujejo varstvo slovenske manjšine v Avstriji, se ne izvajajo dosledno. Zakaj po vašem mnenju pereča vprašanja glede dvojezične topografije in priznanja slovenščine kot uradnega jezika še vedno ostajajo?

 

Na področju dvojezične topografije je bilo v zadnjih letih kar nekaj poskusov rešitve, ki pa niso bili uspešni. Razlogi so po mojem mnenju politični, saj je negativno ozračje do manjšine, z vzponi in padci, praktično prisotno že od plebiscita naprej. Za manjšino je pomembna tudi uporaba slovenščine kot uradnega jezika.

 

 

Pereča vprašanja se nanašajo tudi na slovensko šolstvo, neustrezno financiranje, predvsem zasebnih dvojezičnih vrtcev in glasbene šole?

Tukaj je potrebno problematiko ločiti. Vprašanje financiranja zasebnih dvo- in večjezičnih vrtcev je bilo, vsaj v osnovi, sistematsko rešeno. Drugo vprašanje je, če dogovorjena in dodeljena sredstva zadostujejo ali ne. Mislim pa, da na tem področju le lahko govorimo o pozitivnem premiku. Odprto ostaja vprašanje glasbene šole. Menim, da bi bila lahko ena od možnih rešitev oblikovana po zgledu rešitve za zasebne dvo- in večjezične otroške vrtce.

 

 

Na avstrijskem Koroškem deluje veliko slovenskih kulturnih organizacij in društev, ki skrbijo za pestro dogajanje v tem prostoru. Lahko nekoliko predstavite društveno dejavnost, dogodke oziroma prireditve, na katerih se povezujete in družite?

Na Koroškem deluje veliko število kulturnih in prosvetnih društev, pevskih zborov ter drugih oblik organiziranja manjšine, večinoma združenih v Krščanski kulturni zvezi (KKZ) in/ali v Slovenski prosvetni zvezi (SPZ). Moram priznati, da me je, kljub védenju o obstoju mnogih društev, to izjemno živahno kulturno življenje manjšine, čeprav pretežno amatersko, je na zavidljivo visoki ravni, pozitivno presenetilo. Vsa pomoč iz Slovenije na tem področju ni bila zaman.

Sedaj po treh letih življenja na Koroškem še bolj spoštujem vse nosilce tega kulturnega dogajanja po deželi, ker gre za ljudi, ki iz idealizma, iz ljubezni do slovenskega jezika in kulture žrtvujejo svoj prosti čas, pogosto brez materialnih povračil. Vse finančne podpore gredo namreč predvsem za izpeljavo projektov. Mislim, da so nam lahko marsikje in marsikdaj za zgled, posebej še znotraj matične Slovenije. Seveda pa podobno velja tudi za delovanje na drugih področjih, recimo športnem. Kot generalni konzul se tudi z veseljem udeležujem prireditev, na katere nas povabijo, če mi le čas dopušča.

 

 

Kljub zanimivemu dogajanju in velikemu številu markantnih osebnosti, ki prihajajo iz avstrijske Koroške, pa slovenski mediji ne namenjajo veliko pozornosti življenju in delu koroških Slovencev. Zakaj je po vašem mnenju to še vedno obrobna tema?

To vprašaje morate nasloviti na slovenske medije. Mislim pa, da se na primer RTV Slovenija, časnik Delo in še nekateri drugi le trudijo predstaviti tudi dogajanje na Koroškem. Po mojem mnenju tukaj tudi ne gre izključno za vprašanje medijev, pač pa za dojemanje Slovencev zunaj meja Slovenija (tudi) kot dela narodnega telesa, ob vsej specifiki njihove vključitve v okolje, kjer živijo. Želel bi si, da bi se povečala odprtost za medsebojno sodelovanje in izmenjavo, kar bi gotovo obogatilo marsikatero področje ustvarjanja ali delovanja znotraj Slovenije ter po drugi strani bolj pritegnilo v tujini živeče Slovence, bodisi zamejce, zdomce ali izseljence, v tokove bivanja in ustvarjanja znotraj Slovenije. Rezultati so lahko izključno pozitivni, in to obojestransko. Mislim, da je pred nami še veliko možnosti. Razvoj tehnologije, kot je recimo internet, pa ponuja skoraj neomejene možnosti medsebojnega komuniciranja in sodelovanja.

 

 

Kako promovirate Republiko Slovenijo v deželah vaše pristojnosti, zlasti na Koroškem?

Kljub geografski bližini že od svojega prihoda nisem bil zadovoljen s poznavanjem Slovenije na Koroškem. V skladu s tem se že od začetka mandata trudim za vsestransko promocijo Slovenije. Zlasti intenzivno smo zanjo izkoristili čas predsedovanja EU v prvi polovici leta 2008. Med drugim je Generalni konzulat v Celovcu skupaj z osrednjima kulturnima organizacijama koroških Slovencev KKZ in SPZ pripravil slavnostno prireditev ob slovenskem kulturnem prazniku v februarju, ki je potekala v znamenju 500-letnice rojstva Primoža Trubarja. Nadalje je Generalni konzulat, s pomočjo sponzorjev, v Celovcu organiziral dva velika koncerta, in sicer koncert Simfoničnega orkestra RTV Slovenija ter koncert slovenske mezzosopranistke svetovnega slovesa, gospe Marjane Lipovšek, ki smo ga povezali tudi s sprejemom ob slovenskem državnem prazniku. Koncerta sta bila v povsem napolnjenem Domu glasbe. Poleg tega smo s pomočjo Višje šole za gospodarske poklice v Šentpetru pri Šentjakobu v Rožu pripravil koncert Vlada Kreslina, v Pliberku pa skupaj z MoPZ Kralj Matjaž v Kulturnem domu koncert Slovenskega okteta. Generalni konzulat je pripomogel tudi k organizaciji Open Air rock koncerta, kjer so sodelovale mlade rock skupine iz Slovenije in Avstrije.

 

Verjamem, da smo s takšnimi raznovrstnimi aktivnostmi, z različnih področij ustvarjalnosti in tudi geografsko razporejenimi po dvojezičnem ozemlju oz. po južnem delu Koroške, intenzivno predstavili slovensko kulturno in umetniško ustvarjalnosti med slovensko manjšino in med nemško govorečo večino na Koroškem.

 

Tako smo dokaj široko in uspešno predstavili tudi državo Slovenijo, kar je seveda tudi ena od naših nalog. Take projekte smo lahko izpeljali le z izjemno angažiranostjo in rednim delom preko »uradniškega« delovnega časa, ker moram poudariti, da je ekipa na Generalnem konzulatu relativno majhna. Brez odgovornega pristopa, zlasti svojega takratnega namestnika konzula Jovana, ki tako kakor jaz ni gledal na uro, tudi če je delavnik presegal deset ali še več ur, obsegal sobote ali nedelje, je težko uresničiti in v detajle organizirati toliko projektov.

 

Kar se mi zdi tudi pomembno je, da smo obči koroški javnosti prikazali bogastvo in moč kulturnega ustvarjanja v slovenskem kulturnem prostoru, iz katerega po eni strani črpa po drugi pa ga bogati in vanj prispeva tudi slovenska narodna skupnost, ki ima možnost zajemati iz (vsaj) dveh kulturnih krogov.

 

Tudi v letošnjem letu smo pripravili kar nekaj projektov, zopet smo skupaj z obema krovnima kulturnima organizacijama koroških Slovencev zaznamovali kulturni praznik, skupaj z Zavodom za kiparstvo iz Ljubljane smo v prostorih Generalnega konzulata pripravili kiparsko razstavo, ob dnevu državnosti pa smo ponovno v Domu glasbe v Celovcu, s pomočjo Slovenske gospodarske zveze in sponzorjev, pripravili koncert gospe Mance Izmajlove, ki je privabil veliko obiskovalcev.

 

 

Gospodarsko sodelovanje med Slovenijo in Avstrijo je bilo že od nekdaj zelo pomembno. Menite, da bi se ga dalo še izboljšati? Kje so po vašem mnenju še rezerve?

Gospodarsko sodelovanje poteka zelo dobro. Per capita izvozi Avstrija daleč največ v Slovenijo, tudi v absolutnem znesku avstrijski izvoz v Slovenijo presega na primer avstrijski izvoz v Latinsko Ameriko ali v kakšne večje svetovne regije oziroma države. Obe državi sta druga za drugo pomemben gospodarski partner. Avstrija je tudi največji investicijski partner Slovenije pa tudi pomemben partner glede storitev.

Izboljšave oziroma nadaljnji razvoj je vedno možen na vseh področjih gospodarskega sodelovanja. Mislim pa, da obstajajo možnosti zlasti še na področju turizma, logistike in transporta in v tistih delih gospodarstva, kjer je potreben vložek visokokvalificiranega dela. Ostajajo tudi možnosti skupnega nastopa na tretjih trgih in pa seveda skupnega nastopa, predvsem obmejnih regij, na turističnem področju.

 

 

Kako pa ocenjujete sodelovanje in pozornost države Slovenije? Minister za Slovence v zamejstvu in po svetu dr. Boštjan Žekš vas je že večkrat obiskal, tudi sami se verjetno velikokrat odpravite v Ljubljano in tudi na Dunaj, kjer je slovensko veleposlaništvo.

Kot generalni konzul zelo dobro sodelujem z Uradom Vlade Republike Slovenije za Slovence v zamejstvu in po svetu. Minister dr. Žekš ali predstavniki Urada, kot na primer državni sekretar dr. Jesih, se redno udeležujejo prireditev na Koroškem in s tem tudi aktivno spremljajo razmere v narodni skupnosti. Sam ocenjujem, da smo našli dober stik in vodimo reden in poglobljen dialog. Kar se Dunaja ali Ljubljane tiče, je sodelovanje ravno tako usklajeno. 

 

 

Kaj pa politična organiziranost slovenske skupnosti? Kaj bi lahko omogočilo dobro sodelovanje med posameznimi enotami?

Menim, da so predstavniki koroških Slovencev, predvsem zaradi obveznosti do ljudi, ki naj bi jih zastopali, dolžni med seboj demokratično in v konstruktivnem dialogu najti in ustvariti tak način delovanja, kjer se bo vsak član narodne skupnosti vedno čutil sprejetega, spoštovanega in zaželenega. Mislim, da si manjšina, ki je bila desetletja izpostavljena močni asimilaciji, ne more privoščiti drobljenja svojih potencialov in mora nujno razviti obliko uspešnega in tvornega notranjega dialoga.

 

Izid marčevskih deželnozborskih in občinskih volitev je pokazal premik proti nacionalistični desnici, kar je bil za mnoge Korošce veliko presenečenje, za koroške Slovence pa velik šok. Kaj po vašem mnenju prinaša ta izid?

Glejte, govorimo o demokratični državi, Koroška je volila in se odločila, da je to zanjo najboljše. Odločitev koroških volivk in volivcev moramo spoštovati. Vsekakor si je potrebno prizadevati za dialog.

Po mojem mnenju naroda skupnost nikjer v nobeni državi ne more in ne bi smela imeti vloge politične opozicije. To je naloga dela politike. Vladajoča politika pa mora narodno skupnost spoštovati. Menim, da je v današnjem času, v združeni Evropi, kjerkoli uporabljati, še tako šibko, manjšino v politične namene nesprejemljivo. Vloga narode skupnosti je drugačna.

 

Vam ob oblici dela ostane tudi kaj prostega časa? Kateri so vaši najljubši hobiji?

Hvala za vprašanje. Imam družino, dva otroka, stara šest in pet let, in če je le možno, preživim prosti čas z družino. Tudi, če so obdobja, ko se manj vidimo, vedno skrbim, da ostanemo povezani. Čas, ki ga preživimo skupaj, poskušamo čim bolj izkoristiti. Med dopustom, ki ga tudi zaradi družine najraje in v pretežnem delu koristim poleti, če se le da na morju, ima pa družina popolno prednost.

Na Koroškem je veliko prireditev tudi ob nedeljskih popoldnevih, kar pomeni, da so mnogi konci tedna delovni. So pa zato zlasti sobote posvečene izključno družini. Brez podpore svoje družine, zlasti svoje soproge, ne bi mogel v polnosti uresničevati svoje dela. Kadar je še mogoče se ukvarjam s športom, rolam, smučam, hodim v gore. Žal ne tako pogosto, kot bi si želel.

 

Avstrijska Koroška je zelo lepa dežela. Katere naravne in kulturne znamenitosti bi Slovencem doma in po svetu priporočili za obisk?

Strinjam se z vami, narava na Koroškem je čudovita, tudi odnos do nje je na visoki ravni, kar pomeni, da se prebivalci trudijo ohraniti naravne lepote naslednjim generacijam. Prostrani gozdovi, gore in jezera ponujajo marsikaj. Obiska je vredna tudi marsikatera kulturna znamenitost, od cerkva in gradov in pa seveda vse tiste, za katere verjamemo, da so povezane tudi s slovensko zgodovino, in za katere si želim, da postanejo simbolni mostovi sožitja v tem delu Evrope.

 

Erika Marolt

Foto: osebni arhiv Matjaža Longarja