»Naša Štefka«

»Kako naj to rečem, imeli so nas za svoje. Sploh niso razmišljali, da sem jaz igralka ali pa moji kolegi, jaz sem Štefka, jaz sem naša Štefka,« o svojem tržaškem obdobju navdušeno pripoveduje Štefka Drolc, letošnja dobitnica Prešernove nagrade za življenjsko delo. Štefka Drolc sodi med deset najboljših igralk, odkar obstaja slovensko gledališče. V svoji bogati igralski karieri je upodobila vrsto likov, od nežnih in vedrih mladenk do izrazito karakternih vlog iz klasičnega in sodobnega dramskega repertoarja ter tudi iz komedij in grotesk. Čeprav je lanskega decembra dopolnila že 85 let, na odru nastopa še vedno. Videti jo je mogoče v predstavi Ella, ki gostuje v Cankarjevem domu v Ljubljani. Z gospo Drolc, ki vedno znova navduši s svojo toplino, preprostostjo in modrostjo, sva se pogovarjali v njeni garderobi v ljubljanski Drami, kjer jo, čeprav je že upokojena članica gledališkega ansambla, še vedno z veseljem sprejmejo.

»Živim na križpotjih dneva in noči«
 
Humor v besedah Evgena Bavčarja je prešerno vesel, a na trenutke tudi trpek. Vsekakor pa njegova vztrajnost, inteligentnost in znanje kažejo na dejstvo, da slepota ni vedno slepa. Leta 1946 v Lokavcu pri Ajdovščini rojeni fotograf, filozof, esejist, publicist in gostujoči profesor na mnogih univerzah po Evropi in Ameriki je že pred svojim dvanajstim letom v dveh zaporednih nesrečah popolnoma izgubil vid. Nesreča ga je za zmeraj spremenila, a ga tudi izoblikovala v človeka, ki mu je vedno vredno prisluhniti.